Nagrajena pesniška zbirka oz. poema upoveduje, kar v popularni ideologiji individuacije ostaja zamolčevano. Nase vzame sistemske neusklajenosti in jih za razliko od svojih generacijskih kolegic in kolegov ne skuša uskladiti na ravni zasebnega življenja; družbeno sistemskega razmerja ne skuša preinterpretirati, da bi legitimirala lasten podrejen položaj, pač pa radikalno in že samodestruktivno vztraja pri deprivatizaciji lastnega subjekta. V poemi Ljubav reče greva je kar nekaj prevpraševanja: Kako naj se subjekt orientira v perspektivi prihodnosti? Koliko subjekta je sploh še? In kako naj se umesti v raztelešeno telo? Ko se hiperindividualizirani svet oži, ga Nina Dragičević, tudi v jezikovnem smislu, širi; na način zaklinjanj, preklinjanj. Zahtevo po širitvi prostora izpeljuje v staroveški formi. Vzame si, kar je nekoč pripadalo izbranim, hkrati pa pripadnost ruši. Edina možna pripadnost se kaže v obliki ljubav. Ta obstaja kot ideja, ki se izživlja v prostoru današnjosti, prostoru brezizhodnosti. Ideja o realnosti ji zadostuje, medtem ko izrekajoča skuša ločevati med idejo o realnosti in realnostjo. Kot zvok, ki ga proizvaja s hojo, medtem ko posluša druge zvoke. Apatične zvoke. Zvoke, ki so družbeno regulativni.
Število strani: 84